POZITIVA & NEGATIVA

Igra mačke z mišjo

On je čeden, postaven, z rahlo osivelimi lasmi in leskom v očeh. Tik pod vrhuncem svoje kariere. Izpolnil je skoraj vse, kar so od njega zahtevali družina in bolj vsiljeni kot ponujeni pogoji. Ljubil je to svojo družino uspešnežev a jo hkrati sovražil bolj kot vse na svetu. Sprijaznil se je s tem, da se moraš ukloniti, če hočeš biti velik. Sprijaznil se je s tem, da se moraš strastem vdajati potiho in na skrivaj. Sprijaznil se je s tem, da nima izbire če hoče biti na vrhu.

Ona je mlada, popolna, z negovano poltjo in zabrisanim poreklom. Izkoriščevalka lepote, ki se je zaveda. Brez določenih ciljev a s pogledom jasno uprtim navzgor. Prišla je iz krajev, ki se jih noče spominjati. Premeteno je oblikovala zid okrog sebe. Neranljiva, samozavestna, le ponoči se je objokana zbujala, ko jo je v sanjah preganjala preteklost. Vedela, da se ne sme ozirati nazaj. Vedela je, da nima posebnih talentov in vedela je, da je le ona sama orodje za svoje življenje. Naučila se je hliniti in praskati. In naučila se je biti brezčutna.

Sedel je v hotelski avli, ko jo je zagledal. Vstopila je skozi vrtljiva vrata in njemu se je zazdelo, kot bi zapihala tramontana. Tako ledenih oči še ni videl in čudil se je, zakaj ga tako privlači. Gledal jo je, kako mirno in odločno hodi proti dvigalu. Presenečen nad svojimi mislimi je spoznal, da hoče o njej vedeti vse. Vstal je in odneslo ga je za njo.

Vedela je, da jo je opazil. A ona ga je opazila že veliko prej. Vedno se je trudila biti en korak pred drugimi. Postaviti se mora v vlogo tarče, da bo lahko postala orožje.

Stopila sta v dvigalo. Pokimal ji je. Namenila mu je enega tistih dolgih pogledov, ki jih je hranila za priložnosti, ki so obetale. Zravnal se je in na ustih mu je zaigral nasmeh lovca. Peljala sta se v isto nadstopje. Stopila je za njim v sobo. Tako naravno, kot bi ga poznala že od nekdaj. Nalil je dva kozarca. Tako spontano, kot bi bil njen mož. Padla sta na posteljo. Tako predano, kot bi sklepala pogodbo.

Ljubila sta se. On, kot lovec, ki zasleduje srno in ona kot divja mačka, ki napade iz zasede. Slepa za vse. Vsak s svojimi mislimi. Vsak s svojimi načrti. Pod visokimi stropovi sta drug pred drugim skrila svoje namene.

Mislil je, da mu je vdana, zato se je sklenil z njo igrati kot z marioneto. Moški domnevajo. Vedela je, kaj namerava. Ženske vedo.

Zbudil se je z nasmeškom. Mislil je, da je v njej našel popoln okras za svoje cilje. Ona pa je gola sedela v naslonjaču in ga gledala z ledenimi očmi. Hlastno je potegnila dim in mu navrgla ceno.

Sedaj ni več vedel, kdo je mačka in kdo miš. Gledal jo je in njeno telo ni izdajalo ničesar, kar bi spominjalo na minulo noč. Najbolj ga je zabolelo, ko je spoznal, da na njej ni nobenih njegovih sledi. Bila je nedotaknjena. Samosvoja.

Pravzaprav se nikoli ni zares počutila  kurba. Bila je ženska z jasnim ciljem.

Zgodba nekega mesta

Čutim, kako v meni pada pregrada. Ogromen jez bo vsak trenutek popustil in pod svojo težo zdrobil utrujena, kamnita, stara mesta, skrita v najglobjih kotičkih moje duše. Čutim, kako sveže diši nov zrak, ki veje skozi mene in strah me ga je spoznati.

Ko potujem sama v sebi, odkrivam zarasle poti. Nekaj suhega in skrivenčenega raste tu in tam. Kot bi padla v siv novemberski dan.

Tisoč obrazov me spremlja, a nikogar ni, ki bi jokal z menoj. Tisoč korakov slišim, a nobenega, ki me spremlja. Tisoč src bije, a nobeno ne bije tako glasno, kot moje.

Vse se ruši. Podira. Iz starega čisto neslišno in skoraj nevidno raste nekaj novega.   V starem vodnjaku čista voda. Modro nebo preganja sivino.  V oknih zagledam vesele obraze. Otroci zopet tekajo za svojimi žogami. Nekje slišim sopihanje vlaka. Trava zeleni in v malih popkih sramežljivo skriva svoje otročičke, ki čakajo da se razcvetijo. Na malem trgu se križajo poti. V zraku vonj po novem časopisu in kavi. Pod svojimi vegastimi strehami stare hiše skrivajo spomine in skrivnosti. Mah nemarno prerašča klopi v parku, kot da skuša ohraniti leta in leta lepih trenutkov. Starček kadi pipo in pozdravi deklico, ki hiti mimo. Od nekje se prikrade potepuški pes in prestraši golobe. Stara pekarna škripajoč odpre svoja vrata. Branjevka vabi in pod starim kostanjem diši po nečem domačem. Vse je tiho, skoraj pridušeno. Še zvon v zvoniku se oglaša previdno, kot da ne bi hotel motiti novega jutra. Hodim po ulicah, tlakovanih z mnogimi koraki in usodami. Gledam mestno hišo, ki kot mati bdi nad strehami svojega mesta. Slišim vabeče klice malih, v podhode in vogale stisnjenih trgovinic. Veselje se širi iz vsakega kamna. Ljudje se smehljajo z gubami v kotičkih očes. Veseli ljudje so to. Polni zaupanja vase in v svoje mesto. Tu ni ničesar grdega. V časopisih ni slabih novic. Stavbe se ne starajo, le žlahtnijo in varujejo ljudi z neko tiho modrostjo. Celo tema noči je prijazna, kot bi hotela nuditi zavetje. Stopam hitreje, kot bi vedela za cilj. Pogled mi brzi mimo ulic, nasada topolov, skupine turistov, mimo male, stare šole, vrtov in peskovnikov. Zagledam obris hiše. Vase zaverovana, topla, stoji tam in zdi se, da čaka name. Stomi po stopnicah in obstojim pred vrati. Nekaj čudnega se naseli vame. Tako zelo znan občutek, pa vendar nikoli tako močan. Ja, občutek nostalgije in domačnosti me celo prevzame. Stopim v hišo in zaprem vrata za seboj.

Razmišljam o tem mestu. Kje sem ga našla? Katere poti vodijo do njega? In nato ugotovim, da sem to mesto najglobji, skriti jaz.

Ko se s kamenčkom igraš….

Ja, še vedno obstajajo dogodki, ki nepričakovano navdušijo. In še vedno lahko spoznaš ljudi, za katerimi jočeš ko odhajajo.

Bil je vroč in sončen ponedeljek v avgustu. Mešani občutki. Pakiranje. Šotor. Blazine. Gorilnik. Posoda. Brisače. Mizica in dva stolčka. Razmišljanje o vsemogočem, še najbolj pa o tem, kako bo vse šlo v avto. In potem vožnja med zelenimi polji, mokrimi od jutranje rose. In tu se že začne tisti občutek sproščanja in svobode, ko greš stran od vsega, kar je težko. Nenadoma se v daljavi zasvetlika nekaj modrega. Morje! Morje, ki se kopa v dopoldanskem soncu in ki sem ga tako zelo pogrešala. Telo preplavi nekaj ščemečega in misel: ” Lepo bo.” Potem stopiš v kamp. Ljudje vstajajo, pospravljajo ostanke žura. Si kuhajo kavo in med hripavim kašljanjem kadijo svoj prvi cigaret. Od vsepovsod se sliši glasba in takrat se zaveš, da tu ni dopustniško ozračje za družine. In nato iščeš primeren prostorček za svoj šotor. In ga pravzaprav začutiš. Pod tremi drevesi, ki nudijo senčko in zasebnost. Nevede užališ človeka, ki ti hoče pomagati postaviti šotor, ti pa misliš, da hoče zaslužiti za pivo. Ugotoviš, da je v kampu pravzaprav zaposlen in se počutiš resnično nelagodno. Sprehod do plaže. Navdušenje ne skopni, četudi je plaža betonska zaplata vročine in enormne količine ljudi, ki se namakajo v travnatem morju. Najdeš prvi lokal ob plaži in si naročiš pivo. Hlastno odpiješ prvi požirek, si prižgeš prvi dopustniški cigaret in si misliš:” Zdaj se bo začelo.” In take misli ti po glavi rojijo cel dan. Ko se zvečer vrneš v kamp opaziš da imaš nove sosede. Dva fanta, ki nista obremenjena s tem, kdaj bosta postavila šotor. Povabiš jih na deci toplega cvička. Besede začnejo padati. Smeh se razlega daleč naokrog. Občutek nečesa nepozabnega te začne preplavljati od konic prstov do srca. In zraven piješ vino. Ničesar ne načrtuješ, kar je najlepše. Večer sledi dnevu in niti sončni vzhod ne zariše meje med nočjo in jutrom. poješ skupni zajtrk. Oblečeš kopalke, čeprav nekako slutiš, da jih do večera ne boš potreboval. Zaviješ v lokal, ki postane edina stalnica v dnevu. In med smehom in pogovori ugotoviš, da se zagotovo poznaš že iz prejšnjega življenja. Omagaš, naročiš pico. Ne iščeš izgovorov ne za denar, ne za kalorije, ne za kajenje- ker ti jih končno ni treba iskati. Ko se ljudje odpravijo s plaže, poiščeš osvežitev v morju. In se smejiš izjavi:” Zakaj potapljači potrebujejo kisik, če pa je v vodi?” In nato ti nekdo strokovno razloži, da v vodi ni bilo O-ja, da ga ni videl. Pred šotorom nizaš izjave dneva eno za drugo. Ugotoviš, da kolega pomeni občasni spolni partner. Da si moraš nujno pogledati risanko Neverjetni, ker “trga tange”. Se na vsa usta režiš “dojkam na mivki” in se dereš :”Lejga unga tmle gre!”. Poimenuješ vsak kamenček pred šotorom. Na nogah imaš narisane “brazilke”, tako da ti “kanitačev” ni potrebno iskati. Greš sedet na obalu v Piranu. Pod širnim nebom, polnim zvezd stojiš in gledaš barke v Portoroški marini. Piješ najboljši domači refošk. Nad Koprom gledaš sončni zahod nad morjem. Najdeš pesem poletja in veš, da jo boš vedno z nostalgijo poslušal. Spoprijateljiš se z drevesom, ki ga nekdo privleče pred šotor in mu da ime Maj. Spoznaš še tri sosede in nočeš pomisliti, da se bo teden kdaj končal. V četrtek planiraš odhod, pa ga prestaviš na petek in v petek ga prestaviš na neizogibno soboto. Poslavljaš se dolgo, se objemaš in si na robu solz. Obljube, da se kmalu vidiš. Voziš se domov. In čudno se počutiš. Realnost te buta po glavi. Poskušaš odmisliti, pa ne moreš, saj venomer padajo smsi in klici. Težko ti je in hkrati lepo, da si spoznal nove prijatelje, da si razširil svoj krog. V glavi se ti vrti:

“Lansk poletje blo je fajn,pesek in na koži sol vsak dan,
vsi problemi daleč stran in na puklnu le tvoja dlan. Na otoku tam nekje svet drugačne barve je,tam pozabiš čist na vse.

Dva tri tedne blo je tko,moč življenja čutu sem samo,
misli se obrnejo,prej pomembno zdaj je butasto,
ko pod oljko maš svoj dom in igraš se s kamenčkom,inhaliraš vsak atom.

Enkrat pa bom tam ostal,ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpotval.
To oblubm za prmej pa če leta čakam zdej,
tam bom živu prej al slej….

Pogrešaš jih.

Zastonjkarji

    Zastonjkar je osebek, ki najraje živi v širši skupnosti. Ker se na videz ne razlikuje od nas samih, ga moramo osebno bolje spoznati in bivati z njim, da ga lahko opredelimo kot zastonjkarja.

Njegov psihološki profil najverjetneje oblikuje dejstvo, da se mu v življenju še ni bilo treba pretegniti za kakršnokoli materialno dobrino. Edino za kar se je moral potruditi in se bo verjetno tudi celo življenje moral, je pozornost.

Zastonjkar se v novo okolje infiltrira z masko nasmejanosti, družabnosti in jaz-sem-KUL-človek pristopom. Ko ga končno dlje časa poznamo pa opazimo da je nenormalno preračunljiv, vseskozi nas obvešča, da je brez denarja in prepričan je, da imamo mi vedno vsega dovolj. Praračunljivost v smislu neprestanega govorjenja o denarju je še lahko prenesti, čeprav nisem take vrste človek, da bi o vsaki stvari razmišljala le s finančne plati. Do tu je torej še vse okej. Sčasoma pa seveda ne ostaja več samo pri pogovorni preračunljivosti. Opažati začneš, da nekdo neprestano hodi k tebi po malenkosti, ki jih pač človek potrebuje v vsakdanjem življenju. Da nekdo kar naprej uporablja, izkorišča in porablja tvoje stvari. Kmalu začneš v trgovini ob preštevanju tistih borih kovancev, ki jih imaš, ironično tuhtati, če bi namesto dveh tetrapakov mleka in enega kilograma sladkorja raje vzel kar cel plato mleka in petkilsko vrečo sladkorja saj očitno ne preživljaš samo sebe in boš potemtakem naslednji dan spet v trgovini. Nadalje na zalogo ne kupuješ več samo mleka, temveč obvezno tudi kavo, olje, začimbe, sir, kis, da o cigaretah sploh ne izgubljam besed. Stvari pa kar kopnijo in kopnijo. Mogoče se komu zdijo stvari malenkostne, a ko dojameš da hoče nekdo tako odkrito živeti na tvoj račun stvar le ni več tako zelo malenkostna. Sploh če te take vrste ljudi prepričujejo, da so brez denarja in ti posledično zaradi tega dobivaš občutek, da jim skorajda dolguješ pomoč, čeprav sam nimaš ničesar. Kako zelo se nekdo okorišča s teboj ugotoviš takrat, ko greš za vikend domov in se mama trudi napraskati nekaj iz hladilnika in skrinje, da ti vsaj prva dva dni v tednu ne bi bilo treba skrbeti kaj boš jedel in potem večinoma to mizerijo razdeliš že prvi dan. Olikanost ( ko nekomu nekaj ponudiš) torej dandanes postaja že razsipnost. Postavljam si vprašanje ali je možno nekaj ponuditi, brez da bi te obrali?

Ljudje se delimo na tiste, ki si upajo in na seronje med katere sodim tudi jaz. Vedno imam občutek da za najmanjšo uslugo in za en izprošen cigaret dolgujem petkrat več. Nikoli ne zmorem reči, da ne dam, ker imam malo. Hudiča, ko bi znala vsaj lagati, da nimam! Hudiča, ko vsaj ne bi bila seronja! Ko bi vsaj znala nekomu, ki potrebuje neko stvar, pa se mu nikoli ne da iti do trgovine reči NE, ne dam, ker si TI seronja! Sem pač takšna, da se zavoljo dobrih odnosov nočem zamerjati. Jebemti, pa dobri odnosi. Dobri, stari, izkoriščevalski odnosi.

Vse moje ljubezni….

Ljubezen je sila preprosta stvar, dokler se ne vmešajo čustva. Takrat, ko se človek zaljubi, postane smešno občutljiv, manično depresiven, z glavo v oblakih in celo noge postanejo nekam lahkotnejše. Pravzaprav je to krasno obdobje. Problem nastane, ko začnejo po srcu in ne več po zmedeni glavi hinavsko glodati čustva. Takrat moraš in greš na vse ali nič. Ja, seveda je čudovito, če te slepi Kupid usliši in pošlje drugo puščico v tvoj zaželjeni cilj. In kaj če ne? Ah, brezveze. O srčnih ranah ne pišem več (le še razmišljam).

Prav zaradi težkih srčnih poškodb, ki so mi jih povzročile moje človeške ljubezni bom raje pisala o tistih drugih ljubeznih, ki mi čustva vedno vračajo, ne glede na prekletega Kupida.

Knjige- nikjer se nisem toliko izgubljala, kot v njihovih prostranstvih. Eno mojih najljubših opravil je obhod po ljubljanskih antikvariatih. Knjige rada kupujem in nimam jih na polici le zaradi izgleda, temveč predvsem zato ker poleg svojih zgodb govorijo tudi o različnih obdobjih v mojem življenju. Rada jih imam tudi zato, ker nimajo človeške duše, ki bi lagala in oči, ki bi laž izdajale.

Močnega okusa in vonja, temne rdeče barve in iz primorskih brajd- vino, ki me vedno spravi v dobro voljo in popestri kosilo ali pa je dopolnilo večeru z namenom “kar tako”. Ne morem trditi, da je kozarec moj najboljši prijatelj, ko pa je napolnjen z dobrim vinom lahko postane tudi moj najboljši ljubimec.

Kdo ve zakaj se je v meni prebudila strast do šansonov. Verjetno je zato kriv krog mojih prijateljev in znancev in gotovo je zato kriva moja ljubezen do pisanja poezija. Ne vem kje se skriva več svetov, kot v šansonih in vesela sem, da imam dušo, ki jih lahko prepozna. Ena mojih velikih ljubezni je tudi ta namarna packa, ki ji drugi pravijo hrana. Zakaj nemarna? Zato ker noče skrivati, da se imava radi in to zelo rada kaže javnosti :). No, v bistvu ji tega ne zamerim, kajti pripravljanje hrane me sprošča in ubija monotonost dneva. Poleg tega da je jesti predvsem fajn, pa kuhanje skrbi za mojo ustvarjalnost.

Težko bi se strinjali z mano, da rože vračajo čustva. Še nekaj mesecev nazaj bi to trdila tudi jaz. Rože mi v preteklosti niso nikoli uspevale, celo kaktusi so se nehvaležno posušili. Verjetno se z zelenjem nisem toliko obremenjevala prav zaradi tega, ker nas je z njim obremenjevala mama, ki je goreča oboževalka gredic, tegelcov, skalnjakov in “posadi-rožo-v-vsako-izdolbeno-deblo” reči. Kar pa me še najbolj preseneča je to, da mi te stvari postajajo čedalje bolj všeč. Všeč so mi celo do te mere da sem v svoji mali sobici osnovala “mini zeleno oazo”, sestavljeno iz lončnic (neznanega imena) in dišavnic, ki so itak moja, na novo obujena strast. Prav zaradi tega v sobi ne kadim več. In rože mi po čudežu vračajo čustva. Prvič v življenju mi nekaj raste (razen kilaže:)) in celo ostaja zeleno.

In še in še je teh ljubezni. Smešno, koliko ljubezni lahko premore človeško srce!

P.S.: Edina moja ljubezen, ki mi noče vračati čustev je gledališče.

Bo rdeča prepovedana?

Mislila sem, da na spletu, sploh pa na svojem blogu ne bom klobasala o politično-zgodovinskih zadevah. No, očitno se motim o sebi, kar sploh ni prvič.:) Dejstvo pa je, da moram v svoj blog vključiti soseda Stomija, ki pomembno vpliva name, ko me vključuje v svoje politične debate, ko skupaj listava revije, ko skupaj prepevava Mlakarjeve komade in ko skupaj čutiva jugonostalgijo, čeprav bi , glede na najino mladost lahko čutila le nostalgijo za pralnimi plenicami iz blaga. Najbolj pomembne pa so za naju debate o NOB, partizanih, kurirjih, o naši hrabri slovenski gverili pač. In če se o junaštvih partizanov kdaj ne strinjava, se strinjava vedno, ko preideva na takoimenovano kolaboracijsko gibanje v drugi svetovni vojni. In super je, ko se pogovarjaš z nekom, s katerim se strinjaš. Takih ljudi ne poznam veliko, zato ta svoj prispevek posvečam tebi Stomo, če ne zaradi drugega, pa zato , ker si mu dal naslov.

Svoj post bi pravzaprav lahko podnaslovila Ihta, ihta, ki se me polašča zadnjih nekaj tednov. Veliko črno piko na i moji ihti pa je dal prispevek nekega mladega gospodiča v študentskem brezplačniku. Okej, strinjam se s svobodo govora, svoboda govora je ena od temeljnih vrednot v demokraciji, ne razumem pa, kako lahko mlad človek obtožuje ljudi, ki so se v najtežjih časih našega ljudstva borili prav za demokracijo, ki je pogoj za svobodo. Besedna zveza borba za svobodo, že mogoče zveni poetično in zlajnano, vendar je prav pojem borbe ključni element obstanka in nastanka naše države. In prav zaradi ljudi, ki so zapustili svoje domove in nesebično vstopili v borbo predvsem za obstanek drugih in manj za svoj obstanek, bi se moral današnji človek, še bolj pa mlad človek zavedati dejstva, da lahko uživa svojo mladost, študira v svojem jeziku in živi ( bolj ali manj) po demokratičnih načelih v samostojni republiki Sloveniji prav po zaslugi partizanov in njihovega odporniškega gibanja. Toda v prebranem prispevku še zdaleč ni hvaležnosti, temveč celo namigovanje na to, da naj bi bil začetek NOB-ja pravzaprav izgovor za komunistično izvedbo nasilne revolucije pri nas. Ob tem sem si zamislila raztrgane, lačne, neorganizirane prve partizane, ki so se prezebli stiskali okrog šibkega ognja, sredi gozda in razmišljali o nasilni komunistični revoluciji. To pravzaprav zveni tragikomično. Nič več komične, ampak le še tragične pa so avtorjeve trditve o tem, da bi bil nacizem pri nas premagan tudi brez posredovanja (v članku je napisano izzivanja!!!!!!!!!!!!!) slovenskih partizanov. Lepo vas prosim!! Nacizem ne bi bil premagan ampak sprejet in tako bi se uresničila želja tistih, ki so hoteli rešiti svojo domovino na tak način, da so zaprisegli tistemu, ki jo je hotel uničiti. Zanima me, kje bi bili in v kakšnem jeziku bi govorili danes, če bi z “nenasilnim dialogom”, kot je avtor poimenoval kolaboracijo, vsi prisegli nacizmu? Tako bi se pisec spornega članka danes mogoče imenoval Hans in jaz bi bila mogoče Helga. Njemu bi bilo mogoče prav, meni pa niti približno ne. Očitno je res tako, da ima vse več mladih ljudi, predvsem študentov, ki naj bi bili “sveže” intelektualno gonilo v družbi, sprane možgane. V končni fazi je vseeno, kdo in zakaj pere možgane, zaskrbljujoče je to, da človek nima svojega lastnega mnenja. Verjetno bi tudi meni glede na napisano, kdo očital, da imam sprane možgane. Mogoče jih imam in če jih imam je ena od poglavitnih vrednot, ki jo (spranosti navkljub)  zagovarjam svoboda mene in moje države in ne labilnost. Prav zaradi tega, ker spoštujem svobodo vsakega, seveda obsojam pojem povojnih pobojev in v imenu zdravo-razumske svobode se politično nočem opredeljevati in postavljati na katerokoli stran, saj ni neoporečne strani, ne v politiki, ne v Cerkvi. Strankarska pripadnost uniči človekov osebni in “mnenjski” razvoj. Menim namreč, da ne obstaja nobena stranka, ki bi bila tako odprta in tako široka, kot je človeški duh. Kako naj si potem širim svoja obzorja, če so postavljene meje?

Ali sploh lahko rečem, da zdravo razmišljam, če pa povsod vidim “rdečega hudiča”? Pisec pravi, da so komunistične ideje še vedno žive. Baje da veliko ljudi še vedno simpatizira s komunističnimi idejami in to se naj bi videlo povsod: na demonstracijah, v revolucijonarnih simbolih, rdečih dežnikih,… in to je spet ena izmed tragikomičnih trditev. Rdeča barva je bila od vedno simbol bojevitosti in revolucije, pa tudi simbol strasti in ljubezni. Bo torej rdeča odslej prepovedana? Absurdno vprašanje, ki pa pravzaprav prinaša logičen odgovor, saj nam vlada oblast, ki je pod oblastjo.  In če bo rdeča prepovedana, bomo verjetno vsi živeli v blaženi nebeški modrini in priznati bomo morali, da je kolaboracija dana od Boga.

P.S. : Ubogi Bog, ki se ga v imenu interesov da vedno dobro izkoristiti. Zanima me, če tudi on ne mara rdeče?

Ne morem verjet…

Ne morem verjet, da je za mano ploden in produktiven dan. Od danes naprej v piko poznam vse cerkvene očete, apokrifne spise, alegorije,… zgodovinski pregled patrologije, pač. Danes sem celo začela razlikovati med patristiko in patrologijo.:) In najbolj me preseneča dejstvo, da se učim že en teden pred izpitom. Dosedaj sem vedno, poleg malce površnega znanja imela krompir in predvsem dobro namazan jezik. Že od mature dalje.

Ne morem verjet, da po dolgem času spet berem. In da knjige ne odložim vsa ravnodušna v osamljet kotiček na polici,kjer ne privlači ničesar drugega več, razen prahu. In najboljši občutek je, da po vsaki prebrani knjigi hočem še. Po dolgem času sem spet radovedna.

Ne morem verjet, da se končno soočam s preteklostjo. Da se je ne izogibam. Da nočem le poravnati račune zaradi slabe vesti, temveč, da hočem ohraniti stike s tistim, kar me je naredilo in s tistimi, zaradi katerih je moja pot šla tako in nič drugače. Življenje nikoli ne pelje v kraje, ki bi bili brez pomena.

Ne morem verjet, da živim tam, kjer sem sprejeta. Da sem vendarle končno nekam sprejeta in da me ne teži več, kam nisem bila. Pravzaprav sem ugotovila, da so se moje sanje šele začele in da mi ni žal, za tiste, ki počasi umirajo. Ne obstajajo več preizkusi, ki bi izmerili mojo nadarjenost, pomemben je le moj trud, ki ga vložim v moj talent.

Ne morem verjet, kako mi ni žal, da sem zamorila s tem člankom

Večernice

Še vedno je tretji april, še vedno sem čisto navdušena nad tem, da imam blog, še vedno bi nekaj sladkega in še vedno čakam, da mi iz interneta dol kapne film. Zavedam se, da je ura že pozna in da moram biti jutri zgodaj pokonci, ampak ne, večerni film mora biti. To je moj obred pred spanjem: tuš, nekaj sladkega, vrč vode (včasih refošk:)), cigareti in film. Vem, da vse skupaj ne zveni preveč zdravo in da bi namesto tistih sladkih zadev morala vključiti sobno kolo ( ki je hvalabogu zaklenjeno v sobici na drugi strani štuka, tako da me njegove balance ne morejo vsakič, ko grem mimo, očitajoče zbosti v oči :)) , vendar je življenje veliko bolj enostavno, če ga živiš na lenoben način. Problem je le v tem, da ta doba izredno hitro mine in kar naenkrat se zaveš, da je pepelnik izgleda že kot ikebana, da so hlače preozke, ti pa sediš za mizo s kavo in piškoti v roki. “Ni kaj”, si rečeš, ” če smo že tolikokrat začeli vse znova, bomo pa ja tudi tokrat. In tokrat bo za zihr.” In potem spet sledi obdobje predanosti zdravju, zelenjavi, enormnim količinam sadja, ko je vnema na vrhu se krešejo iskre celo od sobnega kolesa, zmanjšujejo se popoldanski kavni obredi in kar naenkrat postane aktualen tudi čaj. Najbolj zanimivo pa je to, da se prepričujem, da je čaj izjemno dobrega okusa, ko pa vendar vem, da nikoli nisem bila ljubiteljica čaja in da se mi je že v otroštvu zameril.

V tem obdobju se pravzaprav počutim odlično. Faks postane mala malica, celo neizmerno radostno se počutim ko grem na predavanja. Prebliske dobivam, da si sama sebi postajam celo majčkeno všeč. in to je tista moja prava zmaga- počutiti se dobro, si biti všeč, pozitiva, ki kar naenkrat prevetri mojo rutino. A še vedno mi je največji fenomen dejstvo, da vsakokrat po takšnem vrhuncu, iz srečnega in zadovoljnega življenja počasi začnem polzeti nazaj v moj ustaljeni stari svet. Zakaj pravzaprav človek vedno pade nazaj? Življenje je takšen čuden trampolin…

S tem se pravzaprav spopadam že od takrat, ko sem med vsemi sošolci v vrtcu pokazala največ zanimanja za hrano in s tem se spopadam sedaj, ko niham med sobnim kolesom in čipsom, med cigaretom in Rožnikom, med pizzo in zelenjavno rižoto.
Od poraza nazaj k zmagi, pravim jaz in zdi se mi, da se mi spet približuje ena ( Skrajni čas, kajti mislim, da se mojemu dragemu zdi to zatišje že sumljivo .

Tako, to je bila moja prva večernica. In preden grem spat, še misel dneva : Vsak dan je vreden spomina. Če ne zaradi drugega pa zato, da veš, da se nikoli več ne sme ponoviti.

Vklop v veliki svet

Torej… tudi jaz se pridružujem spletnim ekshibicionistom . Verjetno zato, ker imam nagnjenja do razkazovanja že od takrat, ko sem prvič spoznala, kako neznansko me privlači svet gledališča in nastopanja. In od tistega dne dalje vsak dan nastopam. Zavedno in nezavedno. V mislih, besedah in dejanjih bi se lahko reklo :). Skozi to skušam prikazati svojo pozitivo, a s tem pravzaprav le prikrivam svojo negativo- nesamozavest in slabo samopodobo. To pravzaprav počnemo vsi ekshibicionisti in ja, zato smo egomanijaki. Iz tega mojega današnjega spoznanja ( ki vendarle ni tako zelo današnji ) je nastalo tudi ime za moj blog: pozitiva & negativa.

In končno- v pisanje bloga me je najbolj prepričalo dejstvo, da je to “plac” kamor se lahko izpraznim in ugotovim ali mi gre pisanje še vedno dobro od rok.